odlomek 1
Hlad je preplavil njegovo telo, kačje se je vzpenjal skozi drobovje in postajal neznosen; v trenutku združevanja z absolutno ničlo je razpočil v srcu in se prelevil v mehko toploto, Ledeni mraz je razčesnil razum in v glavi je začutil razpad, izstop iz časa in prostora, prelivanje neskončnih dimenzij vesolja… totalna izgubljenost… manjše kot trenutek, krajše kot prostor…
Uslišana zadnja želja se mu je risala na očeh in obraz je momljal zahvalo stvarstvu; da je živel. Kako je živel; koliko let učenja in popravljanja napak, koliko zgrešenih ljubezni, koliko neuslišanih nasmehov, koliko junaških pobegov in strahopetnih napadov, koliko dotikov in poljubov, koliko solz, odgovorov, vprašanj, izmikanj, nastavljanj… koliko? Koliko nesmislov? Hvala bogu za nesmisle… hvala za večni nesmisel, hvala za raj…
Mimo zamrznjene konice nosu, se je topli izdih razblinil v snežnem viharju in se pridružil snežinkam, ki se niso več razstapljale na koži, da so počasi prekrivale sključeno telo. Življenje v celicah je nezadržno sledilo zavesti in se izgubljalo v neznano; sivi lasje so v ritmu žvižganja kamnite stene, poplesovali izpod kapuce in sled, ki je vodila iz polmraka doline k človeku, je postala skoraj nerazpoznavna.
Mož je postajal del gore; skupaj sta se negibno posmehovala poskusom besnečega neurja; oba nepremakljivo močna, oba neskončno trdne volje. Gora naštetih okamenelih trupelc planktona je sprejemala svojo zadnjo usedlino; otroci najhitrejšega bičkarja in ovuma, ki ga je požrl, so se pričeli stapljalti s svojim nagrobnikom. Brezimna gora je dobivala novo človešlo ime, da ga pozabi.
Solarny's blog 