O severni Kraljici in Princesi Gozdnih Vil

Včasih s severa privijuga dolina in se z vzhoda zlijejo gozdne planote. Še posebno če je poletje, rado zjutraj, ko se dela dan, zapihlja in se pomešata šelestenje gozda in šumenje gorske rečice. Takrat poiščeš štor nekoč mogočnega hrasta in čakaš. Korenine, ki so se zajedle globoko pod prst, vlečejo življenjske silnice apnenčastega skalovja v eno – tam kjer se je nekdaj nadaljevalo drevo, če pogledaš postrani, lahko uzreš čudovite prečudne reči; severni stražarji teme iz rečnega korita gradijo pot in po gozdu že od zore poplesuje trop gozdnih vil.
Ko zarja oblije štor, primetulji iz bližnjega gaja vilinska princesa, zaspano si pomane oči, zazdeha in sede: »Zaboga, spet sem prezgodnja,« se zagleda v svoje drobne nožice in zdolgočaseno binglja.
Princese gozdnih vil so vedno točne, zato na zmenkih čakajo. Takrat so tako ljubke; izpod čepice vezene iz nevenečih mimozinih listkov se jim čez životek vsuje vsa bjondavost, ki jih krasi; malce užaljeni žnabeljci spet čakajo, pa tako radi bi žlobudrali in še vse kaj drugega… krilca zadaj na hrbtku jim nekontrolirano potrzavajo in vsak udek posebej, bi si zaslužil vsaj teden poljubovanja. Očki prikrito pogledujejo proti rečici in takoj spet stran, da bi ne izpadlo preveč pričakujoče; potem še kratek vzdih in spet spremljajo bingljajoče nožice…
Po poti, ki so jo pripravili stražarji teme, iz rečnega korita končno pridrsi Severna kraljica: »Joj ljuba princeska, saj nisi predolgo čakala? Jutra me vedno znova presenetijo, tako nepredvideno se prikažejo…« se prisede in nežno poljubi ponujeno ji lice. Severne kraljice vedno ravno prav zamudijo, da se jih ne čaka predolgo, na splošno se nerade česarkoli domenijo, da ne zamudijo prevečkrat.
Mladi vilinki zaplahuta srce, kot vedno kadar sta z vročo Severno kraljico tako blizu in se ji še bolj približa; stisne se k njej. Kraljica se nasmehne, ko ji po licu zatolčejo razburjena vilinja krilca in se ji bingljajoče nožice položijo v krilo; odmahne sužnjem teme in spremstvo se umakne. Tudi njej v prsih buči, kot pač buči mladim Severnim kraljicam kadar ljubijo; pomladanske tajge, odtajane hitijo brsteti, spečemu rastju se neverjetno mudi zacveteti, eksplozije peloda, pestičev in čmrljev, ki hitijo opraševati… Joj, kaj vse se skriva pod njenimi črnimi oblačilci; skriva? no ja, komajda se prikriva; še to zelo slabo… zelo lepo… krasno!

V gozdu ob reki na štoru,
sedita dva poljuba.
Vse ju spremlja in zavistno opazuje.
Le sreča je hotela,
da nekdo je slep
in nič ne misli…

Preg gorskih hrbtov naokrog se sprehajajo oblaki, sonce gospodari nad dolino in ples poljubov na štoru se je že sprevrgel v šepetanje:
»Kako naj to storim, saj me vedno dobijo, če se hočem zlagati…«
»Z molkom ljuba moja, z molkom. Samo pusti ob sebi ga stati in molči. Če nima moči, bo moral bežati.«
»Hej kako si zvita, s teboj ni lahko se igrati… Vedno zmagaš, vse mu moraš pobrati…«
»Vedno zahtevam, da tisto kar ni, mora postati. Spremeniti se mora, če hoče z menoj se igrati. Četudi je kralj, naj s sužnji se klati; ko je suženj, mi ni več treba mu vladati. Tak je zakon sveta; kdor hoče imeti vse, vse mora dati…« Tako je potekal pogovor, ko je učila kraljica princeso, kraljica postati.
Kar ti zgoraj z gore med oblaki pridivja v dolino serafin Serafiel: »Pardon dame… jah, poglej no, cel krvav meč mam, pa sem mislil da plešem… kurc, bo že,« in se ogleda okrog sebe, se zabulji še enkrat v deklici: »Na… pa še to, dve najlepše bejbe na štoru, jest pa spet sam… kurc, bom že… nam zdej motu,« je še obrisal meč ob travo, okrog štora zarisal kocko brata Metatrona in oddivjal naprej.
»Ampak Serafiel je pa odločno preveč potreben za angela, kaj porečeš kraljica moja?«
»Da, odločno preveč potreben za angela…«
Potem na štoru je molčalo in je listje zopet šelestelo in je v strugi žuborelo, oblakom se čez hribe je mudilo, da se je sonce včasih skrilo, potem … se zdrzne kraljica in ji lice rahlo zardi (le kolikor se lahko to Severnim kraljicam zgodi):
»Ah, kje sva že ostali, kako kraljici bova postali..?«

V gozdu ob reki na štoru,
sedita dve kraljici.
Na straži zdaj Metatron stoji:
Pristopi in zmoti, če čist si,
slep in brez misli…
ti nočni metulj.

~ by Solarny on June 17, 2008.

One Response to “O severni Kraljici in Princesi Gozdnih Vil”

  1. Lepa tale o kraljici….https://solarny.wordpress.com/ – na kraljestvu 😉

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: