odlomek 2

Z vsakim vdihom je v pljuča potegnil tisoč britvic, ki so mu mrzle rezale brbončice in sapnik. Z izdihom je že hlastal za novo pošiljko ledenega mraza, da ga muči, pekleče mišice v nogah so zahtevale počitka, vsako vlakno je plapolalo v zadnjih vzdihljajih in spreminjalo nevzdržno napetost v bolečino… Skoraj bi že odnehal, a ga je misel na svet brez tistega ljubega bitja zgoraj v koči presekala s tisočkrat večjo bolečino, kot mu jo je zadajalo telo. Še pospešil je v takih trenutkih; sama misel na izpraznjen svet brez tiste male je bila neznosna. Še hitrejši tek je agonijo neznosne ideje spremenil le v zanemarljivo in neznatno, neskončno bolečino telesa. Pospeševanje mu je olajševalo bivanje. Še, še… hitreje…

~ by Solarny on June 19, 2008.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: