odlomek 5

Athen Polo še-ne-bitje je zlagoma zapuščal ne-prostor in ne-čas; srečanje z ne-mogočim pre-živi le Ne-smisel. Pre-živi? Ne, ne; bolje: skupni seštevek vesoljnega življenja po srečanju je enak tistemu pred njim. Trenutek srečanja, ki ni trenutek in ki ni srečanje je izginotje – zaustavitev, smrt. Je tisti nič, ki ga ni. Ne-smisel? Tudi ne. Bolje – odsotnost smisla v celotni predzgodovini, popravek preteklosti, ko subjekt ne more več pred-staviti ideje te besede, simbol “smisla” in glas se ločita. Več kot izbris – predsmrt, smrt pred rojstvom. Subjekt? Ne, ne.

Athen Polo ne-bitje se je rodil. Nezavedno, toda živo; pre-živo. Izguba sleherne zavore je vela skozi enrgetske kanale človekovega telesa. Brez začudenja in brez vpraševanja po ločitvi med seboj in drugim je Athen s široko odprtimi očmi preiskoval belo sobo. Začutil jo je kot nikogaršnji ud, vsako malenkost je zatipal kot del Istega, kot del Edinega ki je. Razblinjeno se je širil izven sobe po zgradbi na ulico in ceste, zaobjel planet, galaksijo in vesolje; prebil njegovo neskončnost, ustvaril predstavo kardinalnosti in jo prerasel. Začutil je, več kot je, spoznal, več kot je in se ustavil, kjer se ustaviti ne da. Vprašal je Vprašanje, vsako je na mestu. In dobil odgovor, edini odgovor na vsa vprašanja: »TI!«

»Jaz?«

Potegnilo ga je nazaj v vesolje – tisto nesigurno zmes, pulzirajočo med nastankom in koncem, banalnost banalnosti, ki se je ne da oprijeti, niti je ne moreš abstrahirati, ki ni ne ideja ne materija, ne energija in ne masa, ne tič, ne miš. Athen bitje je postal točka, kot je neskončno točk, ki ga obkrožajo. Točka na vrhu rezila, loveča ravnotežje na najtanjši nitki, ki bo slej ko prej počila.

Izbljunjen iz varne maternice, zbujen v nočno moro je vzdihnil, kot zajame prvi zrak rešeni utopljenec: »Jaz?…« Belina svetlobe, ga je še vedno slepila, na pol sede na jekleni mizi, je prestrašeno mežikal okrog sebe. »…jaz?!? Zakaj jaz?!… Jaz?«

Bolje privajene oči so manjšale od svetlobe zadano bolečino, ki je spraševala. »Kdo si ti?« je pokroviteljsko zašepetalo, na pol ukazalo iz nje.

»Jaz sem… ne vem… Athen bitje;« odgovor se je na ustnice pripeljal povsem sam. Še vedno ni vedel., ali je to odgovoril on, ali je to izrekla svetloba, ali sence v njej.

Začel je razločevati njihove obrise in jih poskušal prešteti. Tista naravnost pred njim je zamahnila z nečim nad seboj in na desno se je oglasilo:

»Opravil je, očitno je opravil.«

Premiki na levi so postali sence; vse večje – več senc. »Ljudje,« je pomislil Athen in nemudoma ga je presekala bolečina, zvil se je nazaj na jekleno mizo. Koraki so pohiteli, mirne roke so ga držale v pomoč. Nekdo ga je gladil po laseh.

»Ne misli, ostani kakor si – prazen. Vse je v redu. Zaupaj!«

»Kaj, kaj… AH, AH…; zopet krč in bolečina – ne mislim, ne mislim, nemislim nemislimnemislimnemi…«

Tantranje ga je peljalo v mrtvaški spanec, brez misli. Ostajal je buden zombi.

~ by Solarny on June 29, 2008.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: