odlomek 3

Milan je mukoma odpiral oči, zlepljene z zaspanci so se težko udajale naporom vek pa tudi presvetla dnevna luč jih je refleksno zapirala. Ležal je v divji gošči sredi mestnega jedra, ki se je razrasla v veliki luknji, katero so mestni očetje namenili garažni hiši, kasneje pa so na to namero pozabili iz nikomur znanih razlogov.

Prav pri glavi sta mu svoj rep lovili dve mladi mucki, ena črna in ena bela, takšne barve kot so bile po zaslugi tete Grete Završnik in njene zaupnice iz sosednjega bloka g. Mare Mucibabič vse mačke v bližnji okolici. Iz nekega čudnega vzgiba sta v nekaj letih uspeli iztrebiti vse ostale odtenke in vzorce pri podivjanih mačkonih in vzgojiti dvobarvno črno-belo populacijo.

Igra mladih zivalic je za trenutek zaposlovala zmedene možganske tokove prebujenega, ki si po očitno hudih nočnih naporih nikakor ni mogel pojasniti, kako da se mu je prav ta gošča zdela primerno odlagališče za trudno udovje in telo.

“Pa naj bo,” je zamrmral, tako kot je to počel vedno v takih trenutkih. Dane stvari ga niso nikoli preveč zaposlovale, kakor tudi nič drugega ne. Saj ne da bi živel tjavdan kot kak capin, vendar potrebno je povedati, da v svojih petindvajsetih letih, kar je tacal in občasno valjal to zemljo nikoli ni pretirano posvečal pozornost zadevam, ki so ga obkrožale, se mu pripetile ali bi se mu utegnile pripetiti, nekako prišle so, bile so tu, potem pa jih ni več bilo – silno preprosto.

Ko mu je na sprehodu z materjo po okoliških gozdovih nespretni lovec le to ustrelil, meneč da se spopada z divjo svinjo, Milanu pa je bilo slabih pet let, je dogodek zdrsnil mimo njega kot sneg s strehe. Pri sosedovih, ga potem niso niti kaj radi tepli, precej manj so popili – vsi skupaj – od njegove rajnke matere in tudi za jesti je bilo pri hiši. Za praznike so pekli potico.

Čez nekaj časa se je od nekod pojavil stric, mamin brat in je šlo zopet vse po starem. Ko so v šoli ugotovili, da se ga lahko znebijo samo, če ga proglasijo za slaboumnega, je celotni učiteljski zbor grobo pritisnil na šolsko psihologinjo, ta se je pod grožnjami predala in zavoljo dobrih odnosov v kolektivu in partijski celici pozabila na tisto strokovno etiko, ki prepoveduje ponarejati rezultate psiholoških testov ter naredila Milanu eno največjih uslug, kar bi si jih normalen človek lahko zaželel. Stric se je šele čez dobri dve leti v enem izmed redkih trenutkov treznosti, kar lahko prevedemo tudi v popolno pomanjkanje pijače in sredstev s katerimi bi se lahko do nje prikopal, začudil, da mali očitno preveč časa preživi doma in na ulici, da bi lahko obiskoval katero od izobraževalnih ustanov. Potem je v drvarnici našel pozabljeno steklenico terpentina in na stvar za vedno pozabil. Čez čas je pozabil tudi, da ima kakšnega nečaka in si tako prihranil, da bi ga sploh še kdaj pogrešil. Tudi Milan je kmalu pozabil nanj.

Verjetno bi na Milana pozabila tudi oblast, če bi le ne bil take sreče, da je večkrat z njo prišel v navzkriž; pa ga je varno spravila v najbližjo poboljševalnico oziroma v popravni dom. Tam se je naučil kuhati, vse ostalo kar se tam lahko naučiš, je že znal.

V vojski ga niso rabili, tako kot večino njegovih prijateljev ne, tisti, ki pa so tja odšli so se v glavnem tudi vrnili, nekateri celo zaslužni za osvoboditev demokratične republike izpod socialistične republike. Vse je ostalo pa je ostalo isto.

~ by Solarny on June 27, 2008.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: