V oceanu potopljen molčim

V oceanu potopljen molčim
med tokovi tiho lebdim
sprehajajo me mimo atolov in čeri
brez lovk in plavuti
ponoči sem bil v el Niñu
lebdel sem v mesečini, ko se je dvignil
in se spogledoval s kipi na Velikonočnih otokih
mogoče jutri oceanovo dno
mogoče jutri zasadiš harpuno v moje telo
mogoče kdaj drugič
Kdo bi vedel

Če jo boš videl rasti

Če jo boš videl rasti,
je ne sprašuj, od kod je prišla
najlepša roža od vseh;
pojdi stran, ven iz vrta
da je ne vidiš
stegovati rok k soncu.
Če boš hodil na sprehod,
jih ne sprašuj, od kod so prišla
skrivna življenja dreves;
zapusti vetrovni gozd,
da se ne boš sprehajal
med olesenelimi poljubi.
Če te bo pogoltnila,
je ne sprašuj, od kod je prišla
široka divja reka;
odrini se na kaskadah,
da ne popiješ
duhov rečnih delfinov.
Če jo spoznaš,
je ne sprašuj, od kod sta prišla
solzni nasmeh in najmehkejša koža;
razblini se ponižno ob njej na kolenih,
da ne boš mislil
praznih besed.

Ni kriva

Ni kriva
ponujena roka,
da je nihče ne zagrabi

in ni kriv
iskren nasmeh
za mračne izraze,
ki ga obdajajo.

Toda kdo je kriv,
če tvoj telefon
zvoni v prazno?

odlomek 5

Athen Polo še-ne-bitje je zlagoma zapuščal ne-prostor in ne-čas; srečanje z ne-mogočim pre-živi le Ne-smisel. Pre-živi? Ne, ne; bolje: skupni seštevek vesoljnega življenja po srečanju je enak tistemu pred njim. Trenutek srečanja, ki ni trenutek in ki ni srečanje je izginotje – zaustavitev, smrt. Je tisti nič, ki ga ni. Ne-smisel? Tudi ne. Bolje – odsotnost smisla v celotni predzgodovini, popravek preteklosti, ko subjekt ne more več pred-staviti ideje te besede, simbol “smisla” in glas se ločita. Več kot izbris – predsmrt, smrt pred rojstvom. Subjekt? Ne, ne.

Athen Polo ne-bitje se je rodil. Nezavedno, toda živo; pre-živo. Izguba sleherne zavore je vela skozi enrgetske kanale človekovega telesa. Brez začudenja in brez vpraševanja po ločitvi med seboj in drugim je Athen s široko odprtimi očmi preiskoval belo sobo. Začutil jo je kot nikogaršnji ud, vsako malenkost je zatipal kot del Istega, kot del Edinega ki je. Razblinjeno se je širil izven sobe po zgradbi na ulico in ceste, zaobjel planet, galaksijo in vesolje; prebil njegovo neskončnost, ustvaril predstavo kardinalnosti in jo prerasel. Začutil je, več kot je, spoznal, več kot je in se ustavil, kjer se ustaviti ne da. Vprašal je Vprašanje, vsako je na mestu. In dobil odgovor, edini odgovor na vsa vprašanja: »TI!«

»Jaz?«

Potegnilo ga je nazaj v vesolje – tisto nesigurno zmes, pulzirajočo med nastankom in koncem, banalnost banalnosti, ki se je ne da oprijeti, niti je ne moreš abstrahirati, ki ni ne ideja ne materija, ne energija in ne masa, ne tič, ne miš. Athen bitje je postal točka, kot je neskončno točk, ki ga obkrožajo. Točka na vrhu rezila, loveča ravnotežje na najtanjši nitki, ki bo slej ko prej počila.

Izbljunjen iz varne maternice, zbujen v nočno moro je vzdihnil, kot zajame prvi zrak rešeni utopljenec: »Jaz?…« Belina svetlobe, ga je še vedno slepila, na pol sede na jekleni mizi, je prestrašeno mežikal okrog sebe. »…jaz?!? Zakaj jaz?!… Jaz?«

Bolje privajene oči so manjšale od svetlobe zadano bolečino, ki je spraševala. »Kdo si ti?« je pokroviteljsko zašepetalo, na pol ukazalo iz nje.

»Jaz sem… ne vem… Athen bitje;« odgovor se je na ustnice pripeljal povsem sam. Še vedno ni vedel., ali je to odgovoril on, ali je to izrekla svetloba, ali sence v njej.

Začel je razločevati njihove obrise in jih poskušal prešteti. Tista naravnost pred njim je zamahnila z nečim nad seboj in na desno se je oglasilo:

»Opravil je, očitno je opravil.«

Premiki na levi so postali sence; vse večje – več senc. »Ljudje,« je pomislil Athen in nemudoma ga je presekala bolečina, zvil se je nazaj na jekleno mizo. Koraki so pohiteli, mirne roke so ga držale v pomoč. Nekdo ga je gladil po laseh.

»Ne misli, ostani kakor si – prazen. Vse je v redu. Zaupaj!«

»Kaj, kaj… AH, AH…; zopet krč in bolečina – ne mislim, ne mislim, nemislim nemislimnemislimnemi…«

Tantranje ga je peljalo v mrtvaški spanec, brez misli. Ostajal je buden zombi.

odlomek 4

Sloni so postajali nemirni, tiho so se prestopali in dvigovali vklenjeno nogo v kolenu. Najstarejša slonica je vrtela z glavo, da ji je rilec opletal v temi. Gozd je postal čudno tih, kot bi prvič zaslišal svoj molk, še bolj je pritisnil vlažen zrak proti tlem. Vodniki slonov so obračali poglede v gosto temo, ki jih je obdajala in iskali premike senc v krošnjah gozdnih orjakov, kot bi si želeli, da se zgodi spremembma nad glavami in jim tako prežene vse sume.

Nič. Kot lažni preplah se je približevala slutena grožnja, z najavo brez najave. Divji mir je napovedoval prihod olajšujočega napada. Duhovi so nemo spregovorili v napetih telesih, da so zopet doživljali vrnitev živalskih instinktov in so lahko brali življenje.

Anura kraljeva priležnica, je s široko odprtimi očmi, še večjimi in bolj bleščečimi, kakor so se svetile, ko je prihajala nekdaj iskati toplote, iskala ohrabrujoč izraz na njegovem licu. S težavo se je potrudil in ji namenil nasmeh, ki je komajda za silo prikril zaskrbljen in prestrašen obraz. Morebiti je k maski miru pripomogla gosta džungelska tema; podelila mu je bežen smehljaj olajšanja in se hitro obrnila nazaj h konkubinam, da bi morebiti kdo ne posumil v njeno pretirano naklonjenost belemu tujcu. Nepotrebna previdnost, vsa dekleta, oba evnuha in kraljevi stražar so zbegano zrli v nepredirno temo, ki jih je obdajala in iskali vzrok svoje skorajšnje smrti.

Kako lahko je zreti smrti v lice se zaveš šele takrat, ko ti je ta pogled prikrajšan. Kaj vse bi dal, da bi lahko zrl krvniku v obraz in pričakoval trenutek konca, ko mu bodo trznile morilske zenice, namesto da se zadnji trenutek vleče in ti ne dovoli najmanjše časovne orientacije. Naj že vendar prileti iz teme tista puščica in konča to brezčasno čakanje, naj se preneha to mučenje z grozo neznanega.

Nič. Džungla je še vedno molčala in ni hotela ubijati. Nič. Potiho je izdrl nož iz usnjenega toka. Gardist ga je vprašujoče pogledal, v očeh pogumnega moža se je mogoče prvič iskril smrtni strah, bojeval se je s svojo dolžnostjo zaščititi gospodarjeve ljubice ali nečastno pobegniti v varno zavetje teme: kaj je tujec, ali bi raje pobegnil, ali se hočeš samomorilsko spopasti z nevidnim sovražnikom; ne vem, ali naj grem s teboj, pobegniti, ali se ubiti, ne vem, dokler mi tvoje oči ne odkrijejo tvojih namenov. Izdrl je sabljo, namenjen z njim, kamorkoli že, v beg ali v smrt.

Tujec je stisnil leseni ročaj, tudi sam ne vedoč, kaj hoče, razen spremembe. Verjetno so odločili spomini na vonjave Anurinih beder in mehkobo njenih nedrji, s katerimi mu je tako spretno mečkala nosnice tam v palači in premehki poljubi na hitro v parku, ko sta se povsem po nesreči dobivala, ni vedel kaj; pomignil je gardistu, da bosta odpeljala dekleta potiho v zavetju teme proč od slonov in ostalih.

Nežno je prijel Anuro za laket in jo potegnil k sebi, drhtela je ob njegovem telesu in gledala navzdol, še vedno se je bala razkritja, drugi dve bi se verjetno hihitali, če bi ne bili na smrt preplašeni, stražar ga je le začudeno pogledal, nekaj pomislil nato pa vse skupaj raje pozabil. Ker stisk ni popustil ga je počasi pogledala, široko razpotegnila nasmešek in naslonila ustnice ob njegove, izpustila je mehki poljub; današnja luna je tako ali tako zadnja, ki jo bova preživela, zakaj pa ne.

odlomek 3

Milan je mukoma odpiral oči, zlepljene z zaspanci so se težko udajale naporom vek pa tudi presvetla dnevna luč jih je refleksno zapirala. Ležal je v divji gošči sredi mestnega jedra, ki se je razrasla v veliki luknji, katero so mestni očetje namenili garažni hiši, kasneje pa so na to namero pozabili iz nikomur znanih razlogov.

Prav pri glavi sta mu svoj rep lovili dve mladi mucki, ena črna in ena bela, takšne barve kot so bile po zaslugi tete Grete Završnik in njene zaupnice iz sosednjega bloka g. Mare Mucibabič vse mačke v bližnji okolici. Iz nekega čudnega vzgiba sta v nekaj letih uspeli iztrebiti vse ostale odtenke in vzorce pri podivjanih mačkonih in vzgojiti dvobarvno črno-belo populacijo.

Igra mladih zivalic je za trenutek zaposlovala zmedene možganske tokove prebujenega, ki si po očitno hudih nočnih naporih nikakor ni mogel pojasniti, kako da se mu je prav ta gošča zdela primerno odlagališče za trudno udovje in telo.

“Pa naj bo,” je zamrmral, tako kot je to počel vedno v takih trenutkih. Dane stvari ga niso nikoli preveč zaposlovale, kakor tudi nič drugega ne. Saj ne da bi živel tjavdan kot kak capin, vendar potrebno je povedati, da v svojih petindvajsetih letih, kar je tacal in občasno valjal to zemljo nikoli ni pretirano posvečal pozornost zadevam, ki so ga obkrožale, se mu pripetile ali bi se mu utegnile pripetiti, nekako prišle so, bile so tu, potem pa jih ni več bilo – silno preprosto.

Ko mu je na sprehodu z materjo po okoliških gozdovih nespretni lovec le to ustrelil, meneč da se spopada z divjo svinjo, Milanu pa je bilo slabih pet let, je dogodek zdrsnil mimo njega kot sneg s strehe. Pri sosedovih, ga potem niso niti kaj radi tepli, precej manj so popili – vsi skupaj - od njegove rajnke matere in tudi za jesti je bilo pri hiši. Za praznike so pekli potico.

Čez nekaj časa se je od nekod pojavil stric, mamin brat in je šlo zopet vse po starem. Ko so v šoli ugotovili, da se ga lahko znebijo samo, če ga proglasijo za slaboumnega, je celotni učiteljski zbor grobo pritisnil na šolsko psihologinjo, ta se je pod grožnjami predala in zavoljo dobrih odnosov v kolektivu in partijski celici pozabila na tisto strokovno etiko, ki prepoveduje ponarejati rezultate psiholoških testov ter naredila Milanu eno največjih uslug, kar bi si jih normalen človek lahko zaželel. Stric se je šele čez dobri dve leti v enem izmed redkih trenutkov treznosti, kar lahko prevedemo tudi v popolno pomanjkanje pijače in sredstev s katerimi bi se lahko do nje prikopal, začudil, da mali očitno preveč časa preživi doma in na ulici, da bi lahko obiskoval katero od izobraževalnih ustanov. Potem je v drvarnici našel pozabljeno steklenico terpentina in na stvar za vedno pozabil. Čez čas je pozabil tudi, da ima kakšnega nečaka in si tako prihranil, da bi ga sploh še kdaj pogrešil. Tudi Milan je kmalu pozabil nanj.

Verjetno bi na Milana pozabila tudi oblast, če bi le ne bil take sreče, da je večkrat z njo prišel v navzkriž; pa ga je varno spravila v najbližjo poboljševalnico oziroma v popravni dom. Tam se je naučil kuhati, vse ostalo kar se tam lahko naučiš, je že znal.

V vojski ga niso rabili, tako kot večino njegovih prijateljev ne, tisti, ki pa so tja odšli so se v glavnem tudi vrnili, nekateri celo zaslužni za osvoboditev demokratične republike izpod socialistične republike. Vse je ostalo pa je ostalo isto.

odlomek 2

Z vsakim vdihom je v pljuča potegnil tisoč britvic, ki so mu mrzle rezale brbončice in sapnik. Z izdihom je že hlastal za novo pošiljko ledenega mraza, da ga muči, pekleče mišice v nogah so zahtevale počitka, vsako vlakno je plapolalo v zadnjih vzdihljajih in spreminjalo nevzdržno napetost v bolečino… Skoraj bi že odnehal, a ga je misel na svet brez tistega ljubega bitja zgoraj v koči presekala s tisočkrat večjo bolečino, kot mu jo je zadajalo telo. Še pospešil je v takih trenutkih; sama misel na izpraznjen svet brez tiste male je bila neznosna. Še hitrejši tek je agonijo neznosne ideje spremenil le v zanemarljivo in neznatno, neskončno bolečino telesa. Pospeševanje mu je olajševalo bivanje. Še, še… hitreje…

odlomek 1

Hlad je preplavil njegovo telo, kačje se je vzpenjal skozi drobovje in postajal neznosen; v trenutku združevanja z absolutno ničlo je razpočil v srcu in se prelevil v mehko toploto, Ledeni mraz je razčesnil razum in v glavi je začutil razpad, izstop iz časa in prostora, prelivanje neskončnih dimenzij vesolja… totalna izgubljenost… manjše kot trenutek, krajše kot prostor…

Uslišana zadnja želja se mu je risala na očeh in obraz je momljal zahvalo stvarstvu; da je živel. Kako je živel; koliko let učenja in popravljanja napak, koliko zgrešenih ljubezni, koliko neuslišanih nasmehov, koliko junaških pobegov in strahopetnih napadov, koliko dotikov in poljubov, koliko solz, odgovorov, vprašanj, izmikanj, nastavljanj… koliko? Koliko nesmislov? Hvala bogu za nesmisle… hvala za večni nesmisel, hvala za raj…

Mimo zamrznjene konice nosu, se je topli izdih razblinil v snežnem viharju in se pridružil snežinkam, ki se niso več razstapljale na koži, da so počasi prekrivale sključeno telo. Življenje v celicah je nezadržno sledilo zavesti in se izgubljalo v neznano; sivi lasje so v ritmu žvižganja kamnite stene, poplesovali izpod kapuce in sled, ki je vodila iz polmraka doline k človeku, je postala skoraj nerazpoznavna.

Mož je postajal del gore; skupaj sta se negibno posmehovala poskusom besnečega neurja; oba nepremakljivo močna, oba neskončno trdne volje. Gora naštetih okamenelih trupelc planktona je sprejemala svojo zadnjo usedlino; otroci najhitrejšega bičkarja in ovuma, ki ga je požrl, so se pričeli stapljalti s svojim nagrobnikom. Brezimna gora je dobivala novo človešlo ime, da ga pozabi.

O severni Kraljici in Princesi Gozdnih Vil

Včasih s severa privijuga dolina in se z vzhoda zlijejo gozdne planote. Še posebno če je poletje, rado zjutraj, ko se dela dan, zapihlja in se pomešata šelestenje gozda in šumenje gorske rečice. Takrat poiščeš štor nekoč mogočnega hrasta in čakaš. Korenine, ki so se zajedle globoko pod prst, vlečejo življenjske silnice apnenčastega skalovja v eno – tam kjer se je nekdaj nadaljevalo drevo, če pogledaš postrani, lahko uzreš čudovite prečudne reči; severni stražarji teme iz rečnega korita gradijo pot in po gozdu že od zore poplesuje trop gozdnih vil.
Ko zarja oblije štor, primetulji iz bližnjega gaja vilinska princesa, zaspano si pomane oči, zazdeha in sede: »Zaboga, spet sem prezgodnja,« se zagleda v svoje drobne nožice in zdolgočaseno binglja.
Princese gozdnih vil so vedno točne, zato na zmenkih čakajo. Takrat so tako ljubke; izpod čepice vezene iz nevenečih mimozinih listkov se jim čez životek vsuje vsa bjondavost, ki jih krasi; malce užaljeni žnabeljci spet čakajo, pa tako radi bi žlobudrali in še vse kaj drugega… krilca zadaj na hrbtku jim nekontrolirano potrzavajo in vsak udek posebej, bi si zaslužil vsaj teden poljubovanja. Očki prikrito pogledujejo proti rečici in takoj spet stran, da bi ne izpadlo preveč pričakujoče; potem še kratek vzdih in spet spremljajo bingljajoče nožice…
Po poti, ki so jo pripravili stražarji teme, iz rečnega korita končno pridrsi Severna kraljica: »Joj ljuba princeska, saj nisi predolgo čakala? Jutra me vedno znova presenetijo, tako nepredvideno se prikažejo…« se prisede in nežno poljubi ponujeno ji lice. Severne kraljice vedno ravno prav zamudijo, da se jih ne čaka predolgo, na splošno se nerade česarkoli domenijo, da ne zamudijo prevečkrat.
Mladi vilinki zaplahuta srce, kot vedno kadar sta z vročo Severno kraljico tako blizu in se ji še bolj približa; stisne se k njej. Kraljica se nasmehne, ko ji po licu zatolčejo razburjena vilinja krilca in se ji bingljajoče nožice položijo v krilo; odmahne sužnjem teme in spremstvo se umakne. Tudi njej v prsih buči, kot pač buči mladim Severnim kraljicam kadar ljubijo; pomladanske tajge, odtajane hitijo brsteti, spečemu rastju se neverjetno mudi zacveteti, eksplozije peloda, pestičev in čmrljev, ki hitijo opraševati… Joj, kaj vse se skriva pod njenimi črnimi oblačilci; skriva? no ja, komajda se prikriva; še to zelo slabo… zelo lepo… krasno!

V gozdu ob reki na štoru,
sedita dva poljuba.
Vse ju spremlja in zavistno opazuje.
Le sreča je hotela,
da nekdo je slep
in nič ne misli…

Preg gorskih hrbtov naokrog se sprehajajo oblaki, sonce gospodari nad dolino in ples poljubov na štoru se je že sprevrgel v šepetanje:
»Kako naj to storim, saj me vedno dobijo, če se hočem zlagati…«
»Z molkom ljuba moja, z molkom. Samo pusti ob sebi ga stati in molči. Če nima moči, bo moral bežati.«
»Hej kako si zvita, s teboj ni lahko se igrati… Vedno zmagaš, vse mu moraš pobrati…«
»Vedno zahtevam, da tisto kar ni, mora postati. Spremeniti se mora, če hoče z menoj se igrati. Četudi je kralj, naj s sužnji se klati; ko je suženj, mi ni več treba mu vladati. Tak je zakon sveta; kdor hoče imeti vse, vse mora dati…« Tako je potekal pogovor, ko je učila kraljica princeso, kraljica postati.
Kar ti zgoraj z gore med oblaki pridivja v dolino serafin Serafiel: »Pardon dame… jah, poglej no, cel krvav meč mam, pa sem mislil da plešem… kurc, bo že,« in se ogleda okrog sebe, se zabulji še enkrat v deklici: »Na… pa še to, dve najlepše bejbe na štoru, jest pa spet sam… kurc, bom že… nam zdej motu,« je še obrisal meč ob travo, okrog štora zarisal kocko brata Metatrona in oddivjal naprej.
»Ampak Serafiel je pa odločno preveč potreben za angela, kaj porečeš kraljica moja?«
»Da, odločno preveč potreben za angela…«
Potem na štoru je molčalo in je listje zopet šelestelo in je v strugi žuborelo, oblakom se čez hribe je mudilo, da se je sonce včasih skrilo, potem … se zdrzne kraljica in ji lice rahlo zardi (le kolikor se lahko to Severnim kraljicam zgodi):
»Ah, kje sva že ostali, kako kraljici bova postali..?«

V gozdu ob reki na štoru,
sedita dve kraljici.
Na straži zdaj Metatron stoji:
Pristopi in zmoti, če čist si,
slep in brez misli…
ti nočni metulj.

Večer je in ožgan sem od sonca.

Večer je in ožgan sem od sonca.
Razbojnik, ki krade z nasmehom.
Vzel sem ta dan in ga zaklenil v sef;
k drugim spominom.

Ponoči ko spim, ga odklenem
v sanjah
brez misli preštevam dragulje
in loščim zlatnike,
cel se ovesim z nakitom
in plešem
nasmejani razbojnik v svoji votlini.

Pred jutrom spet vse spravim v zaboj in zaklenem.
vržem zaklad z ladje v najgloblji ocean pozabe,
kot vse ostale ničevosti brez vrednosti.

Jutro je,
spet ti bom kradel z nasmehom.